Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. september ― Razstavljajo: Katja Bogataj, Živa Božičnik Rebec, Samra Buljić, Enej Gala, Anja Kranjc, Miha Majes, Martina Marenčič, Ema Maznik Antić, Tejka Pezdirc, Neja Zorzut, Lara Žagar Projekt Ne-oblika je zasnovan kot selekcijski pregled sodobne slovenske kiparske umetnosti. Naslov govori o osredju raziskovalnega vprašanja kustosov, ki so k sodelovanju povabili kiparke in kiparja mlajše in srednje generacije, delujoče na presečišču kiparstva, instalacije, eksperimentalnih materialov, novih medijev in prostorskih posegov. Umetnice in umetnika material in obliko dojemajo kot orodje špekulacije o sedanji, prihodnji in imaginarni resničnosti, kot podaljšek pretvorbe ideje v avtonomno entiteto, ki gradi lastno življenjsko okolje in se v konceptualno motrenje vpenja kot aktivni, recipročni agent, namesto statična, reprezentativna oblika. Mlajša in srednja generacija slovenskih kipark in kiparjev se usmerja v preizpraševanje meja med objektom, procesom in konceptom. Njihova dela predstavljajo razmislek o vlogi materialov, družbenih premikih, človeški psihi in o tem, kako umetnost aktivno reflektira in reagira na kompleksnost sodobnega družbenega okolja skozi opustitev možnosti opore na trdne definicije prej znanega in preprosto določljivega. Kuratorstvo: Tina Gerlec, Sara Nuša Golob Grabner, Peter Tomaž Dobrila

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. september ― V razpravi The Body of Nature and Culture Rod Giblett postavi trditev, da je »v predmoderni zahodni in nezahodni medicini telo razumljeno kot Zemlja in Zemlja kot telo, medtem ko je v moderni zahodni medicini telo mišljeno kot stroj«. Razvoj tovrstnega pogleda v novem veku in fragmentiranega anatomskega raziskovanja telesa je sovpadal s kartiranjem Zemlje v procesu kolonizacije. Izolacijski pogled celoto zvede na posamezne delčke ali zgolj površino nečesa, kar je sicer tridimenzionalni živi prostor. Na ta način obravnavani delčki organizma postanejo zgolj reprezentacije, ki jih je možno zamrzniti v času in prostoru; s tem prenehajo obstajati v stohastični matriki odprtih možnosti. Giblett pravi, da »reprezentacija splošči globino telesa in Zemlje na površino«. Posledica tovrstnega mišljenja za medicino je visoko specializiran pogled na dele človeškega telesa, ki ne upošteva nemehanskih parametrov. S tega vidika inteligenca na primer izvira iz osrednjega živčnega sistema, torej iz možganov, in razmerje med možgani in telesom (pri različnih vrstah) še vedno velja kot kazalnik inteligence, čeprav je bil ta pogled že davno ovržen. Specializirane medicinske raziskave vse bolj natančno razkrivajo delovanje mehanizma, a hkrati spregledajo fantastični svet možnosti v nevronskih mrežah, procesih in bitjih, ki svoje inteligence ne črpajo iz centraliziranega živčnega sistema. Mentalni procesi se na primer odvijajo tudi v razmerju med bitjem in njegovim mikrobiomom. Rešitev ni obravnava mikrobima kot organa, saj bi ga s tem zvedli na zgolj delček mehanizma, temveč kompleksno preučevanje fiziološko-mentalnih razmerij z novimi postopki diagnostike ter združevanje zahodne medicine z medicinami, ki niso podvržene mehanicističnemu pogledu (npr. s kitajsko medicino). Zvok naj bi ljudje zaznavali s slušnimi živci v notranjem ušesu, vendar poslušanje še zdaleč ni omejeno na delovanje ušesnega mehanizma. V prvi vrsti poslušamo s pozornostjo, mentalnim procesom, relativno neodvisnim od m